Sem pred dilemo. Prijateljici bi rada poklonila nekaj izvirnega, posebnega, estetskega, nekaj kar bi izražalo posebnost najinega prijateljstva.
Kaj in kje naj to staknem?
Ponavadi prevlada čredni nagon. Hajd, v veliko nakupovalno središče. Nekaj bo že padlo v oči...
Tokrat...tokrat hodim v obratni smeri, proti toku večine. Proč od nakupovalnega vrveža, v staro mestno središče, kjer ulice in zgradbe pripovedujejo svoje zgodbe. V starem delu Škofje Loke je Trgovina Ika, prav posebna, že ko stojiš pred njeno izložbo, ki te vabi in prisili, da vstopiš.
Vstopiš v svet, kjer je ozračje nabito z ustvarjalno energijo slovenskih umetnikov, ki žari iz njihovih umetnin in izdelkov. Lastnica Ika že vrsto let tenkočutno raziskuje ta svet in ponuja v svoji trgovini pisano izbiro unikatnih keramičnih umetnin, nakita in drugih modnih dodatkov, pletenin, slik, drobnih okrasnih predmetov... in še in še. Zgodbo zaokroži prijetna glasba, ob kateri predvsem ogleduješ kot na umetniški razstavi in šele nato nakupuješ. In tu je še vonj, ki ti ostane v spominu še dolgo potem, ko se razveseliš prijateljičinega iskrenega presenečenja ob prejetem darilu.
V vaši trgovini vsak do potankosti izpopolnjen kotiček pripoveduje svojo zgodbo. Kateri slovenski ustvarjalci, poleg vas, s svojimi izdelki soustvarjajo te zgodbe?
Ja, te zgodbe. Tako težko se odločim, da bi naštevala imena. Keramikov je npr.preko 30, nesmiselno je, da jih naštevam po imenih. Je pa za njihovimi izdelki polno zgodb, obrazov, truda in neverjetne vztrajnosti. Verjamem, da ti ljudje kljub krutosti trga živijo srečnejše in bolj polno, ker jim je ta nuja, da se izpovedujejo preko svojih del, pogoj za njihovo zadovoljstvo. Čeprav sem neštetokrat tudi priča njihovi krizi, finančni ali ustvarjalni, pa vedno najdemo neko svetlo točko, da se delo in sodelovanje nadaljuje. Naj vam povem zgodbo? O Živi, mladi keramičarki, ki raste z menoj in jaz z njo. Izmenjujeva si ideje, strpna je, zaupljiva... in nastanejo izdelki, da ti zaigra srce.... In ne boste verjeli, po vsaki krizi, ki jo preživi, naredi korak naprej in jaz se veselim z njo in ona z menoj. Kaj ni to navdušujoče?
Letos boste praznovali 15. obletnico delovanja vaše trgovine. To je dokaz, da si ljudje želijo nekaj lepega, posebnega, unikatnega, kar ni rezultat množične proizvodnje. Kakšne so bile stopničke na prehojeni poti?
Stopničk je bilo veliko, ampak ni v moji naravi, da bi se ozirala daleč nazaj. Bili so težki časi, ko sem razmišljala, da bi vse skupaj pustila in se lotila nečesa bolj stanovitnega. Ampak verjamem, da se nič ne zgodi po naklučju, vso tisto pot sem morala prehoditi, da sem zdaj tu, kjer sem, da sem uspela pridobiti zaupanje kupcev in njihovo zvestobo. Še vedno sem na poti in vse bolj me navdušuje. Navdušuje tudi zato, ker vem, zagotovo vem, da so ljudje, ne boste verjeli, včasih celo hvaležni, da sem tam med njimi in da jim nudim to lepoto in neprecenljive vrednosti ljudi.
Izbrane stvari, ki jih izdelujete in ponujate, izžarevajo ljubezen do tega, kar delate, in ljubezen do lepega. Na kakšen način vam uspe najti tako pestro izbiro ustvarjalcev?
Odgovor je sila enostaven, moja trgovina je kot dom, vanj povabim vsakega, ki mi lahko prinese novo energijo, nove barve. Glejte, spominjam se, da sem iskala slikarja kopista po spletu kar nekaj let. Sami tujci. Na bolšjem sejmu kupim od nekega gospoda stara, lesena angela. Da mi vizitko. Pozneje ugotovim, da en angel nima kljukice za obesit. Pokličem ga. Neverjetno...gospod stanuje v sosednji ulici in ko ga obiščem, ugotovim, da je eden od dveh mojstrov kopistov in da je njegov dom poln slik starih mojstrov. Gospod Maks Bizjak... najino srečanje je bilo usojeno in namenjeno. Zdaj je moj ljubi prijatelj in vzpodbuja me, da začnem tudi sama slikati in mi pri tem pomaga. Spet nekaj, kar načrtujem že leta... srečati sem morala gospoda Maksa, da sem začela.
Naj povem še eno zgodbo? Moja hči me že nekaj mesecev gnjavi, naj vendar že najdem kiparja, ki izdeluje žičnate skulpture. Ugotoviva, da se imenuje Marjan Mirt. Iščeva par mesecev po internetu, telefonskem imeniku, ne veva niti, kje prebiva. Nič. Samo en Marjan Mirt in ta ni pravi. Sedim na kavi z avtorico nakita iz Maribora. Prvič se vidiva. Pravi, da je dobila za novo leto žirafo (obožuje žirafe) iz žice. Postanem pozorna. Vprašam jo, kdo izdeluje te žirafe in ona mi odgovori, da njen prijatelj kipar. Rečem, Marjan Mirt?... Tako se dogaja, če delaš ta posel s srcem, pride ti na pot... če si ob pravem času na pravem mestu.
Ponašate se z 2.nagrado mesta Škofja Loka pri ocenjevanju urejenosti stavb v starem mestnem jedru. Z estetsko oblikovanimi stranmi vaše hčere se učinkovito predstavljate tudi na spletu. Sami pravite, da je sodelovanje vaše hčerke Ive samo še pika na i. Pa vendar... zdite se neumorni in zagnani. Kakšni so vaši načrti in vizija v prihodnosti?
Ljudje prihajajo iz različnih koncev Slovenije in me sprašujejo, zakaj nimam take trgovine v Ljubljani. Pa me ne gane. Škofja loka mi je najlepše mesto, tudi ljudje so me sprejeli, ker sem bila vztrajna in trmasta. Ob vsakem začetku leta si zadam neko novo nalogo, ki jo skušam izpeljati do konca leta. Letošnja je bila sodelovanje z večimi avtorji, da tako še povečam unikatnost izbire. Svoje ideje prenesem na njih in tak izdelek se pojavi samo v moji trgovini. Verjemite mi, da potem znam to prodajati... rada bi, da bi se vrnilo življenje v stara mestna jedra, da bi trgovci prišli do spoznanja, da ni nič brez nič, da bi motivirali trgovce s simboličnimi nagradami za najlepše urejene izložbe... Kajti prav vsak trud na dolgi rok obrodi sadove. In želja po lepem, po živem mestu mora prinesti življenje nazaj v mesto, med te starodavne zidove.
In ne na koncu...kdo ste, Ika? Kako bi predstavili sebe?
Odkar se spominjam, me zanima moda...V internatu sem si vsa oblačila napletla in zašila na roko sama. Ko sem imela drugega otroka, sem ostala doma. Vse sem delala sama, tudi kruh sem pekla, vse je dišalo okoli nas. Od oblačil sva jima kupovala le perilo, nogavičke in čeveljčke, vse ostalo sem naredila sama... pa ni bil več vzrok pomanjkanje denarja. Zavedam se svoje drugačnosti in jo negujem. Življenje me je nagradilo, da lahko delam nekaj, v čemer uživam in gotovo bi si to delo ponovno izbrala, če bi imela možnost izbire po končani šoli. Življenje me je nagradilo tudi z mojo hčerjo, ki pozna mojo govorico in ve, kaj hočem...ker enostavno govoriva isti jezik. Tako je nastala tudi spletna stran.
Sem pred dilemo. Prijateljici bi rada poklonila nekaj izvirnega, posebnega, estetskega, nekaj kar bi izražalo posebnost najinega prijateljstva. 
