"Afrika se me je dotaknila bolj kot sem si predstavljala. Nairobi preseneča s podobo urejenega velemesta, čistočo in redom. Počutila sem se neizmerno varno, tudi ponoči, saj so varnostniki na vsakem koraku. Enako tudi pred vstopom v hotel ali trgovino. Ljudje so elegantni, urejeni, zelo lepi, predvsem pa prijazni. Lokal se odpre pol ure prej, kot si zaželiš jutranjo kavo.

Naporna vožnja na sever, a vse to je šlo hitro v pozabo. Saj živeti med plemeni, uživati v brezmejnosti in prostranosti narave v družbi svobodnih živali je nekaj, kar odtehta vsak napor in ti da misliti. Predvsem  se zaveš, da  je čas za kakšno spremembo življenjske filozofije, da ne boš žrtev urbanega in zbezlanega sveta. Nikoli več v živalski vrt! Selitev flamingov, gnujev in zeber me je dokončno prepričala. Lenobno počivanje levinj, samozavestno sprehajanje leva, igra slončka v peskovniku, ki je pod budnim očesom slonje skupnosti, sončenje krokodilov in opozorilni zvoki nilskih konjev, pa še žirafe, mrhovinarji, oriksi, jutranja radovednost pavijanov in še in še.... Vse to doživiš v nacionalnih parkih Samburu, Nakuru, Masai mara.

Turcana, puščava na severu, je poglavje zase. Pesek, orkanski veter in alkalno jezero. Raj za deskarje, vendar samo za naivne, saj je jezero polno krokodilov. Poglavarji plemen so nam ponosno predstavili svoje vasi in predstavili svoje običaje in vsakdanje življenje. Poglavar Arge (Rendile) nas je sprejel kot prijatelje, z vaščani smo plesali in peli  ter se jim pridružili na pohodu skozi puščavo. Tudi večerna zabava ni manjkala. Pa ne disko klub v  soju luči, ampak druženje ob ognju, koza na žaru, ki ti jo z veseljem podarijo in tudi zelo vešče zakoljejo in odrejo Vse  pod milim zvezdnatim nebom.

Največje presenečenje pa je zagotovo otok Lamu. V sožitju, ki ga opazuješ z zavistjo in presenečeno, živijo islamske skupnosti, ljubitelji reggae glasbe "rasta meni" in osli. Slednji imajo tudi svoje zavetišče, kjer poskrbijo za ostarele in bolne. Mujezin kliče vernike, mladi umetniki pa poslušajo reggae in se zakajajo z gandžo. Mi smo to sožitje samo še popestrili in se počutili nebeško z ribiči na jadranju z duhovi, ob spremljavi bobnov. Na jedilniku  pa le jastogi, rakovice, ribe in sveži jsokovi iz tropskega sadja. Pa tudi kakšno pivo se je našlo v islamskem svetu, ne na mizi, ampak pod njo. Dekleta zakrita v popolno črnino, s prekrasnimi mandljevimi očmi so begala marsikoga.

  

Moja spoznanja so me  presenetila. Nikoli se nisem zalotila, da bi obsojala trdoživost tradicije plemen,ki je zelo skregana z našim življenjem in civilizacijo. Še tako krute stvari (obrezovanje, mnogoženstvo, celodnevno garanje žensk) so se mi zdele nekako normalne.

V Afriki so nas učili, da čas ni tako zelo pomembna stvar. Če hitiš, misliš slabo, če prehitevaš samega sebe, si agresiven do sebe in drugih. Na svetu ni črnih in belih, ampak dobri in slabi. Predvsem pa ljudje.

Iz mojega dnevnika....Tukaj se meri bogastvo po številu živine. Kaj  je sploh bogastvo? Velika moderna plazma ali doživeti Afriko? Mene bogatijo popotovanja, druge pa... Še enkrat moram prebrati knjigo in pogledati film Out of Afrika... Pravzaprav  sem v treh tednih v živo posnela  svoj film.

In predvsem, nisem se počutila bela v črni Afriki. Zagotovo se bom vrnila."

Bojanine popotniške vtise, v katerih smo razmišljali kako se je lahko Corinne Hofmann, avtorica knjige "Bela Masajka" na prvi pogled zaljubila v Masaja, smo objavili na portalu www.najnaj.si.
Preberete si ga lahko preko te povezave http://www.najnaj.si/index.php?menu=novice&content=view_news&news_id=18212